Sama je kot že dolgo,
gleda v mrak in posluša vsak korak.
Dlan ji sega pred oči,
kot da bi lovila slike dni,
ko z njo delil je nežnosti.
Rekel je, da jo ljubi,
da ostal bo in da bo za vedno njen,
rada mu preveč je verjela,
rada ga preveč je imela,
še ljubila bi, a ga več ni.
Ne, ne, ne, ne odhajaj, ga prosila je
na peronu polnem, kjer vsi hite,
vedela je, da ne vrne se.
Ne odhajaj, ga prosila je,
dolgo gledala za njim molče,
ko v daljavi vlak izginjal je.
Sanja še o poljubih,
ki jih tople je nekoč delil,
zdaj pa tople solze
še tisoč let edine
božajo ji mrzle ustnice.