Pride dan, ko nimaš energije,
ko so čisto prazne baterije
in je tvoja diagnoza
kronična nervoza.
Vse najeda živce, da je groza.
Tempo nor je, da pohaja sapa,
čas je, da se zbere stara klapa
in da se končno čas ustavi.
Klikne mi v glavi,
dobro vem, kaj me lahko pozdravi.
Rabim vse skrbi na off,
glavo na odklop
in da vsemu rečem: Stop!
O, ja, dej mi, dej
roštilj na verando,
pivo in bevando,
da ne padem dol!
Dej mi, dej,
žgi komade stare
na žice od kitare! Hej!