Ob morju
Rok LunačekOb morju, tam kjer veter potegne z obale,
bi te še vedno oči moje spoznale;
tam ob morju, kjer čas manj hiti.
Ob morju, kjer ptiči letijo v vrsti
in me zima ne doseže s prsti;
kjer bila sva na štiri oči – le jaz in ti.
Zdaj nisem star, niti mlad,
a dobro vem kaj bi rad;
tebe moja draga, to je vse, srce že ve.
Nisem star, a starim,
še zadnje upanje lovim;
da prideš moja draga, to je vse, srce že ve…
vsaj na en kafe.
Ob morju, tam kjer mladi lovijo življenje,
kjer se ugasne in prižge hrepenenje;
kjer bila si še zadnjič dekle.
Ob morju, kjer sem pokazal ti kje Rimska cesta,
z neba zavije dol v center mesta;
kjer tudi sam sem fantič bil le, poslednjič še…
Ob morju, kjer se vedno začne poletje,
kjer se ob vinu vedno sliši petje;
tu sem ostal jaz, a ne vem kje si ti…
Upam, da srečna si.
bi te še vedno oči moje spoznale;
tam ob morju, kjer čas manj hiti.
Ob morju, kjer ptiči letijo v vrsti
in me zima ne doseže s prsti;
kjer bila sva na štiri oči – le jaz in ti.
Zdaj nisem star, niti mlad,
a dobro vem kaj bi rad;
tebe moja draga, to je vse, srce že ve.
Nisem star, a starim,
še zadnje upanje lovim;
da prideš moja draga, to je vse, srce že ve…
vsaj na en kafe.
Ob morju, tam kjer mladi lovijo življenje,
kjer se ugasne in prižge hrepenenje;
kjer bila si še zadnjič dekle.
Ob morju, kjer sem pokazal ti kje Rimska cesta,
z neba zavije dol v center mesta;
kjer tudi sam sem fantič bil le, poslednjič še…
Ob morju, kjer se vedno začne poletje,
kjer se ob vinu vedno sliši petje;
tu sem ostal jaz, a ne vem kje si ti…
Upam, da srečna si.