Povabil sem družino in prijatelje,
na mizo dal sem vino, saj to praznik je –
po dolgem času skupaj, skupaj, kot nekoč,
do jutra bomo eno, to spet bo naša noč.
Čeprav so drugi časi, poje gramofon.
Vsak od nas utišal zdaj bo telefon,
pridružil melodiji svoj prelesten glas.
Naj danes bo trenutek, ko ni pomemben čas.
Objemimo se čez ramena
in zapojmo, da bo slišala vsa vas.
Zven viž domačih naj odmeva,
pojmo, le pojmo, naj bo sreča del nas.
Premalokrat iskreno človek se zave,
da srečna pot življenja mimo njega gre.
Nov list bo dan obrnil že čez uri dve,
zato še enkrat pesem ogreje naj srce.