Skor štrdeset ljet sa ledje čakal, je zmijeri bl neki narobi.
Še prijeden sa štartal, so šl u stečaj, sam dnarja pa ni bl nazaj.
Umes se je zgodl že čuda reči, povsod se že cesta naredl.
Edin dol do Loke tuk douh sa mučkal, marbet so tu merkal, na žlica kopal.
Vmes je marskirtou še zase en kos, na konc je še dobr, da pršl sa skuoz.
No, zdej je pa končn porihtn use, čeprv je v krožišču za mijerkat.
Kr eden je enkrat prepozn zavou, se je pelau nazaj do Žirou.
Poznam tut tri tete, u ljetah sa že, še dons so te reve kar same.
Sa zmijerej govorl, ženile bi se, da rade bi ratale mijestne gospe.
Iskale sa fanta z Ljabljane vse dni, pa delj ket do gajbe ta znesl mu ni.
Tončka, Pepca pa Albinca že pr cijest me čakaja,
da jih peljem dol so Sbinca, pol pa na obvuoznca.
Za kojlen me boj šlatale, dons je prou posjebn dan,
vsa ta ljeta sa čakala, nova cijesta pret Ljebljan.
Skuoz Loka se zdej je umiru promet, že douh nism šleparja vidl.
Pr Občin učas ena ura sma stal, najraj pr Mehol sma čakal.
Te moje dekline se troštajo že, tam pr kmetijsk jih poberm.
V kiklah stojeja pa čakajo me, da nut u tunelo mal stisnema se.
Ko pridema vn, pa prau lep zadiši. »Ne vem, skjere ritke metulčk vn zleti.«