Zdaj sama grem,
ne puščam sledi.
Kot da me ni.
Moj obraz je nem,
v mrežo je ujet.
Ni besed.
Stojim tik pod vrhom,
a še čakam na pomlad,
da ne stopim na kamen,
ki bi poslal me v prepad.
Letim tik na vrhom,
si ne želim stopit na tla,
da ne stopim na kamen,
ki bi poslal me v prepad.
Te čakam daleč stran
od tvojih vrat.
V resnici iščem laž,
a je ne najdem.
In rišem te,
si metulj
na platnu mojih sten.
A odletiš mi.