Počasi tonem v spomin,
ti pa ostajaš večen brez stopinj.
Ti hodiš, jaz pa se vrtim,
ti rišeš, jaz pa sanjam, a ne spim.
Počasi se iz sanj zbudim,
okoli mene tema in dotik.
Ko nova luč se mi prižge,
te čakam, ampak vem, da pozno je.
Grem čez ogenj in ne hitim,
postanem plamen, da ne zgorim.
Več laži je lepši spomin,
vsakič znova lažje bežim.
Na desni strani ‘mam spomin,
na levi pa trenutek iz globin.
Ponoči vedno lažje je,
da te najdem, nova misel se začne.