S pogledom otožnim sem gledal čez polje,
ko kril ga prehitro jesenski je hlad
in puščal za sabo je zemljo pozeblo,
kjer klilo je žito, zdaj raste osat.
A v hiši domači, v naročju topline,
sem dušo spočil si, ko legel sem spat.
Očetove misli so me pomirile,
globoko v meni pustile pečat.
»Tako je v življenju, veš, sinko predragi,
če žalost jeseni tvoj smeh preglasi,
le vedi, nič slabega večno ne traja,
verjemi, pomlad se spet nova rodi!«
Ko prag sem domači osamljen prestopil,
iz mesta prinesel veliko obljub,
a kmalu odkril sem, da tam so lagali,
mi vzeli vse sanje, prodali brezup.
»Tako je v življenju, veš, sinko predragi,
na svetu včasih prav vsem je hudo,
a vedi, nič slabega večno ne traja,
v naročju topline ti še bo lepo.«