Ob mraku smo nared,
ponavlja se stara zgodba,
isti uvod, ki se enako konča.
Potem smo spet v temi,
dokler se ne zgane kdo,
gumb zavrti, ekran nas predrami.
In spet drugačen svet,
na glavo nam vse postavi,
leze v oči, pri priči te načne.
Pokaže ti strasti,
v raj te čez noč postavi,
sam si svoj Bog, smrdiš pa pri glavi.
In ko na koncu smo luči prižgali,
soba se obrne, žarek gre v oči,
nariše sliko, me ob zid postavi:
Nisem več pri ta pravi.
Narobe glava me na strop obrne,
vse se prazni, vse mi iz možgan beži,
ostane glas, ki me lepo pozdravi:
Nisi več pri ta pravi.
In pravimo: »Dovolj!«
Še je čas, da ji zbežimo
kam na obisk, lahko, da bo fino.
A tam je spet tema
in zgodba je naša stara,
isti razplet, enaka prevara.