Že osem dni doni tišina,
molk gradi mogočen zid
in tvoj pogled je kot praznina,
moj ponos med trmo skrit.
Na sredi postelje je meja,
čez ne morem in ne znam,
zdaj skupna je samo odeja,
ti si sama, jaz sem sam.
Dosti! Dosti! Dosti!
Čutiš, saj vem,
srce kriči: »Oprosti!«,
a jezik je nem.
Dosti! Dosti! Dosti!
Objemi me zdaj,
srce kriči: »Oprosti!«,
ker hoče nazaj.
Na sredi postelje je meja, …
Dosti! Dosti! Dosti! …
Težek je zrak,
kdo naredil bo prvi korak,
kdo bo bedak in kdo bo junak?
Skozi mraz
grenka zmaga se zliva v poraz
in temna je senca, ki skriva obraz.