Zdumarsku srcje je polnu pajsm’ in vesjajla,
včash pa je žalostnu, želi damu.
Lepu je blu e tistu lajtu,
že tretjo rihtngo prodala.
K so se zdumarja vsa zbrala,
d’ b’ kaj spil’ in čvekal’.
Blu je slišat dost’ smajha tistu lajtu
in od našga strica, pokojnega Martina,
da biv je t’č, da zdraven sühe robe
na hrtbt’ nosu še flaškuon je vina.
Čez planine in goščave Bug ga vodu je po svajt’,
se ustavu je pr vsaka bajt’, da pred’hnu in prodau kaj.
So l’dje kar vkp se zbral’ in s’ robo ogledval’,
zmeraj so še kaj k’pili in en glaž z Martinom spil’.
Rajs lepu je blu z njim kaj spt.
Zdumarsku srcje je kukr ena ptica lastavica,
k kr zgine za en cajt, pa vrne se že spet nazaj.
Zdumarsku srcje je polnu lajph pajsm’ in vesjajla
včash pa je žalostnu želi d’mu.
Zdaj naj več ku tistu lajtu, zdaj vsak se zase sam še briga.
K tamlad’ se dobijo u gostiln’, samu dnar je prva liga.
Gdu je küpu vječji avto, kdo ima bülšo süho robo,
gdu ma večjo bajto v vas’, koga jamle že počas’.
In kaj Martin bi djal: »Ma, pajte se solit.«