Bili so dnevi lepi kakor sanje
in v istem taktu srci najini.
Igrali sta najlepšo melodijo,
ki vsak si jo želi do konca dni.
Kot mrzel veter, ki prežene ptice,
ljubezen najino zavrgla si,
le srce noro zdaj še zate bije,
saj noče razumeti, da te ni.
Postoj, postoj, nemirno srce moje,
ne joči več za njo, ki ljubim jo,
saj je odšla, pustila bolečino,
takrat nebo je jokalo z menoj.
Postoj, postoj, nemirno srce moje,
umiri se, saj nje nazaj ne bo,
s seboj je vzela tisti košček sreče,
ki življenje včasih podari.