Moj bicikl, nogocikl ma res čuden dar,
me po cesti noče vozit za noben denar.
Njemu niti cestni jarki niso tuja stvar,
kaj pa z mano bo, pa njemu nič ni mar.
Ko po cesti voziva se skupaj cele dni,
se mi njegov zvonček tak prsmuknjeno smeji.
A meni pa ta zadnja kot hudir trpi,
moram pr gostilni se ustaviti.
A kaj, ko trinčkati zares je pravo,
s kolesom se voziti naokrog.
Ustaviti v gostilni se je zdravo,
da pač preveč si ne utrudiš nog.
Iz gostilne priti trezen velik je problem,
kera cesta pela me domu, še sam ne vem.
Nekaj metrov od gostilne pa tovariši
so me z alkotestom presenetili.