Iz majhne, nežne deklice
lepa ženska zrastla je,
svojih čarov se uči,
je le na pol poti.
V njenih prsih je zlato,
zato previdna bo,
z njo življenje se rodi,
vredna zadnjih je moči.
Kaj vse bi dala,
a do tja je mnogo cest,
da bi te obvarovala,
postaj, napačnih mest.
Kaj vse bi dala,
da postaviš trden most,
da bi v tebi prepoznala,
edino pravo pot.
Lep nasmeh naj ne bo nikoli greh,
jaz živim za ljubezen v očeh
in skrivnost v majhnih je stvareh.
Naj bo dež ali sonce tukaj zdaj
je lepo kot bi bil na zemlji raj,
v sebi vem ne obračam se nazaj.
Nežna koža žamet je,
ko dotakneš se,
bela polt kot sneg se zdi
in temne so oči.
Mehki, dolgi so lasje,
jih nosi prek ramen,
en sam pogled pričara ti
pomlad tam kjer je ni.
Kaj vse bi dala?
Lep nasmeh naj ne bo nikoli greh,
jaz živim za ljubezen v očeh
in skrivnost v majhnih je stvareh.
Naj bo dež ali sonce tukaj zdaj
je lepo kot bi bil na zemlji raj,
v sebi vem ne obračam se nazaj.
Nič se mi ne mudi,
dovolj imam moči,
nihče ne zlomi me.