Vabi me reka in modro nebo,
veter nemirni mi svojo ponuja roko.
Prosi me angel, ki ve za vse to,
dan se prebuja in trave čarobne cveto.
Jaz pa ne morem brez tebe več tja,
strah me je tiste samote na klopi za dva.
Nisem še kamen, ki mrtev leži,
v meni spi ptica, ki misel jo nate budi.
Ptica mojih želja, bela vrana srca.
Pridi vsaj enkrat, poglej me v oči,
vzemi dotike, prisluhni utripu krvi.
Pusti spomine, ne gledaj nazaj,
sanje so večne, bogovi te kličejo zdaj.