Noč, razbita vaza sanj,
čas brez ciljev in brez cest.
O, da, tesnobna ječa ran
v senci sivih mest,
na pragu tvojih vrat.
Sedim, zapuščen in sam
in ti na stezi neba
in jaz, kot zarja ti sledim,
v zavetrju srca
te nosim skrivoma.
Kakor slap padam dan za dnem in noč zaman,
jaz bi rad spet svoj korak ujel
vsako jutro, vsak večer.
(Potepuh) Tavam kot potepuh,
včasih letim na zlomljenih krilih.
(Potepuh) Tavam kot potepuh,
le mesec je z mano
in me posluša
žene spet me k tebi.
(Potepuh) Tavam kot potepuh,
včasih letim na zlomljenih krilih.
(Potepuh) Tavam kot potepuh,
le mesec je z mano,
žene spet me k tebi.