Ti odela si me v raztrgani čas,
na meni visi kot plašč,
ki prevelik je zame.
In te čakam, da prideš, me vzameš, odpelješ
čez vrveča križišča, da spet bo lep jutrišnji dan,
kakor pravljica iz davnine.
Daj nasloni tvojo toplo dlan v mojo hladno roko,
vem, da ranil sem te, da hudo to boli,
tudi jaz bom zajokal s teboj.
In ne bom te pustil same nocoj, po tvoji poti hodim.
Rad bi spet te prijel za roko, da začutiš kako –
te čuvam.
Ti odela si me v raztrgani čas,
na meni visi kot plašč,
ki prevelik je zame.