Včasih beseda ostra kot nož
v srce se zapiči,
včasih mladost in slepi ponos
vso radost uniči.
A vsaka rana se prej ali slej
v duši zaceli
in z njimi spoznamo,
da smo le eno življenje živeli.
Naj ustavi se korak,
naj nasmeh bo najin znak,
da lahko sva samo prijatelja.
Naj ponos ne bo tiran,
ki naju odvrača stran,
kadar se kdaj pa kdaj spet srečava.
Naj ustavi se korak,
naj nasmeh bo skriti znak,
da lahko na vse to pozabiva.
Kar nekoč si rekla sva
v čustvih svojih ranjena,
ko mladost s ponosom sva ustavila.