Kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja,
sta se skrila k zvezdam za en “ljubim te”.
Še polna pesmi z brucovanja, vsa v napevu: “Vzemi me!”.
Sklonil se bo k njej, ubogal jo molče.
Noč trnovskih vrb bila je krst ognjeni,
sploh verjela ni, ko več ga ni bilo.
Zdaj v prazno vsi večeri njeni v Zlati ladjici teko,
sklene, da v srce verjela več ne bo!
Dekle iz Zlate ladjice, mladost, le kam bežiš?
Zakaj srce spet dati se bojiš?
Dekle iz Zlate ladjice, če jaz še enkrat bi igral,
prav vse za noč trnovskih vrb bi dal.
Kmalu bol je svojo v stare vrbe skrila,
saj je v “ladjici” veselo vsak večer.
Ko bo prvič brez srca ljubila, našla bo pozabe vir,
srečna, ker ljubezni prave ni nikjer!