Na Kodeljevem sem bil doma,
tam sva se igrala jest in sestr’ca.
Ona se je učila pri Slovanu rokomet,
z očetom sva igrala mali nogomet.
Mama nam je kuhala, radio je igral,
Imeli smo tud’ mačka, vse dneve je prespal.
Adijo, Ljubljana, adijo, Kodeljevo.
Adijo, pr’jat’l’i, zdej čas je slovo.
Fantje smo se dobival v gostilni pri Novak,
tam smo peli pesmi, za rundo dal je vsak.
Včas’ pr’šle so punce, takrat smo zaplesal,
če so dovolile, smo po kotih se stiskal.
Vojaška sablja zdej me čaka, pa še puška naperjena.
In namesto v zeleno travo domačije bom zrl v topove sovražnika.
Prav’jo da v boju srce ti otrdi,
beli robček jest nosim, saj moje si miru želi.