Vsaj enkrat v življenju želimo si vsi,
da čas se ustavi, ko kri vzvalovi.
Trenutki v večnost se naj spremene,
pogledi, poljubi naj nam govore.
Takrat si nosila še rože v laseh,
me božala nežno z milino v očeh.
In roso sva pila neskončno do dna,
pa naju omamil je opij srca.
Zdaj je prepozno, da ustavil bi čas,
poljubljal te strastno, objemal tvoj stas.
Zdaj je prepozno, trenutkov več ni,
spomini bledijo, življenje hiti.
Zdaj prazno, ledeno je moje srce
in vrtnice rdeče uvele so že.
Tam daleč brez cilja mi zrejo oči,
o, kje ste obljube, resnica boli.