Ciganska kri
Oto PestnerV meni tečejo pradavne reke,
ki v tujih dveh svetovih so doma,
v meni je otožnost daljne stepe,
ki mati jo narava le pozna.
V meni še gorijo strašni ognji,
ki kakor oglje mi v očeh žare,
v meni še divjajo divji konji,
ki na pomlad iz staje se spuste.
Ciganska kri me vleče naprej,
v zvezdah je zapisana moja usoda,
ciganska kri, nemirna, brez mej
je kruta moja večna usoda.
V meni se pretakajo povesti,
ki jih ob ognjih starke pravijo,
v meni je na tisoče ljubezni,
ki kakor plamen venkaj bruhajo.
V meni črnolasa so dekleta,
ki bosih nog po produ plešejo,
v meni je poema neizpeta,
ki v vetru v duši prisluškujejo.
Ciganska kri me vleče naprej …
ki v tujih dveh svetovih so doma,
v meni je otožnost daljne stepe,
ki mati jo narava le pozna.
V meni še gorijo strašni ognji,
ki kakor oglje mi v očeh žare,
v meni še divjajo divji konji,
ki na pomlad iz staje se spuste.
Ciganska kri me vleče naprej,
v zvezdah je zapisana moja usoda,
ciganska kri, nemirna, brez mej
je kruta moja večna usoda.
V meni se pretakajo povesti,
ki jih ob ognjih starke pravijo,
v meni je na tisoče ljubezni,
ki kakor plamen venkaj bruhajo.
V meni črnolasa so dekleta,
ki bosih nog po produ plešejo,
v meni je poema neizpeta,
ki v vetru v duši prisluškujejo.
Ciganska kri me vleče naprej …