Zjutraj zgodaj sem vstal,
stvari v rukzak zmetal
in jo mahnil direktno na Kum.
Mim’ Cementarne je šlo,
megla me bode v oko,
prečkam Savo, zaženem se v hrib.
V prve rajde sopiham,
si rokave zaviham,
le počasi jo rijem navzgor.
Nikjer ni konca teh rajd,
za vsako nov je ovin’k,
na koncu gozda zagledam Dobovc.
Skoz’ vas prešerno grem,
se naokrog ozrem,
ponoči nekdo je škarfo razbil.
Se je preveč veselil,
malo s poti zavil,
sicer pa glavno ostal je živ.
Vonj sena me omamlja in
vsak pes me oblaja,
jaz jo pa maham veselo naprej.
Čez pot so srne skočile,
se v hosti zgubile,
na Lontovžu sem drugič počil.
Le mal’ poti je ostalo,
telo je vodo oddalo,
mogočne smreke štrlijo v nebo.
Še zadnji pukl prehodim,
gob nikdar ne pohodim,
tako, prispel sem končno na Kum.
Takrat pogled se razlije,
oster veter zavije,
nad mano odpre se modro nebo.
Sam na vrhu stojim in
v dolino strmim,
z rešpetlinom iščem svoj dom.