Kako si lepa, očetnjava
o tebi glas naj gre povsod.
V vetru plapola zastava
ponosen je slovenski rod.
Od morja prek Ljubljane bele,
do koder štorklje gnezdijo.
Od žametnih dolenskih gričev,
do Alp, ki k nebu rastejo.
Od tam, kjer Krka v strugo krene,
do tam, kjer drema kralj Matjaž.
Doma smo tu, kjer mati sklene
roke, da zmoli oče naš.
Dišijo njeni letni časi,
ob njej ostajam večno mlad,
a najbolj od spominov njenih
dišala njena je pomlad.
Moja domovina nikdar te ne izdam.
Si mati, ki varuje sina, da ne ostane sam.
Moja domovina zavetje si in dom.
Na tvoji zemlji sem rojen,
na njej spočil se bom.