Na ulici prepolni barve igrajo se,
nasmejanim licem mršijo lase.
Na ulici otroci oblake štejejo,
z lahkotnim vetrom ure jim minevajo.
A kar naenkrat je nad mestom bel hudič,
ki čez ulice udari kakor bič.
Zatresejo se tla in svet obrne se,
nastane pekel iz najlepše pravljice.
Naj se vilinski strese prah,
naj iz oči izgine strah.
Zdaj ulica je prazna in barve sive so,
oči prozorne le še temo gledajo.
Otroci na oblakih starše iščejo,
saje na obrazi lica skrivajo.
Naj deklica v zlatih čeveljcih
začara kri iz tal.
Naj objokani spomin kliče tiste.