Zmeraj vračam k tebi se,
tu mirno bije mi srce
in vedno je lepo,
ko voda kamenje obrača,
spomin se znova tja mi vrača
na dni, ko skupaj sva bila.
Takrat premlada sem bila,
še zdaleč nisem slutila,
koliko sebe mi je dal.
Še, pesek, ti mu kdaj povej,
ko hodil bo po poti tej,
da z njim bilo mi je lepo.
Valovi Mure ponesite mu pozdrav,
tja v daljave, naj se spomni name kdaj,
kako zaljubljena nekoč sva sanjala,
naj srečen z njo je, kot sva bila midva.
Valovi Mure ponesite me s seboj,
tako živeti več ne znam, ker ni z menoj,
v življenju mine vse, vse se spremeni,
le duša moja še njegove si želi.
Reka, ti čudežna si vsa,
ko vrba s tabo se igra,
nje veje božajo tvoj tok,
a včasih, kot da mar ti ni,
strugo svojo zapustiš,
deroča in grozeča vsa.
In vse bolj, ko mineva čas,
reka, ti nisi kakor jaz,
spet tečeš mirna v strugi svoji kakor prej,
a jaz vrniti se ne znam,
izgubila sem,
vse moje sanje so zaman.