Rima na rimo pade refleksno,
konteksti tekstov zgrajeni kompleksno,
spretno postauleni, konkretno najauleni,
to je povezava z višjim svetom in Dravlami. Štekaš?.
Moja predelava teh besed, u kanale gre ta vokal,
tempo ga pele, činele ga spremlajo, dej počaki mal.
Dodan efekt, spremenjen aspekt, uletava, rime premetava,
lirikalni arhitekt, žge k lava, dere k Sava.
Pere možgane k trava, iz te atmosfere je glava k zdele predava (sine).
Beseda je prazna, če nima taprave ostrine,
seveda je njena ostrina odvisna od tvoje veščine,
pa discipline, pa tist kr mamo mi, pa ti ne.
Morš met to, treba met taprau apetit,
morš met mal “sick” majnd, preučit tajm,
položit lajn, (tega se ne da) se ne da naučit.
Odvisn, brez tega ne morm živet,
te biti so moj lajf in morm jih met.
Če bi rodu še enkrat se, hotu bi jih spet.
Hej, hej.
Pišm pa tipkam, posnam’m, slišm, da “sick” sm k plamn.
Unam’m ta bit, se zafiksam z njim, kukr bik se zadanm,
še vedno voznik za volanom, ker sm zdravnik, ker obvladam.
Moj mozaik k ga zlagam, nešteto slik k jih grabm,
maseram ta bit, uteram mu smotr u kri,
čutm kako se pretaka po venah.
Za zmerm je notr ulit, začutm odločn utrip,
delam kar hočm, trik šot, hočm k delam bit top,
vroč sm k strelam, področje u katerm proderam bo zmerm hip hop.
Kadr je u igri art, nizki štart, bistri part,
to je moj part, to je moj šport,
to je moj hart, to je moj kort.
Kritika nima pomena za mene, ker kritik sm js sam,
u kiticah celo živlene, uzem me, na bitih se vs dam.
Odvisn, brez tega ne morm živet,
te biti so moj lajf in morm jih met.
Če bi rodu še enkrat se, hotu bi jih spet.
Hej, hej.
Usak od ns ma u srcu svoj bit, svoj ritem
in zvečer k zaprem oči poslušam bit svojga srca.
In zanimiu, največ se zgodi med udarci, takrt k je tišina,
takrt se u men sprož neka reakcija k me ponese u čist druge dimenzije.
Začnem slišat melodije, besede se pojaulajo in tvorjo simetrije.
Zdej vem, tišina je moje platno.