Kot mejhn sm hotu klaver pa psa, skos sm sanju,
kwa, da bi mel psa u dvosobnm staovanju? “What?”
So mi rekl doma, bed, pa sej pr Klemnu majo isti flet,
ampak Klemn ga ma in kt otrok k se podru mu je svet,
rd bi meu psa, ampak me nočjo razumet, “Shit”.
In pol so rekl, če se z bratom bova trudla, aha,
bova mogoče le spomlad dobila pudla, pa sva
dobila psa, neki časa je biu mer,
igrala se z njim doma, sam js sm hotu klaver
in po’j blo, Boštjan počaki mal,
sej bi ti ga kupl, lej ga, sam kam ga bomo dal?
In pol se bojo še sosedje prtožval,
pa sm jih prosu na kolenih, sam še zmer je blo premal
in pr tem je tud ostal, kupl so harmonko mi,
pa me u glasbeno upisal…
Noben me ne, noben me ne,
noben me ne, noben me ne, noben me ne razume …
Sam u svojem svetu, čist na x planetu,
n’ben me ni pošteku. Zakaj noben me ne razume?
In ja, pol sm mogu res pet, učit se note,
raztegvt meh in to celih šest let,
pa sej ne rečm, sej sm neki se nauču,
ampak kaj k nism mogu delat tega kr sm čutu,
pa skos neki potrpet pa ugajat,
morš bit zadovoln z mejhnim, začet pa ustrajat.
Pa glih u letih k začel mi je dogajat,
hotu plesat hip hop, okol bejbike osvajat,
pa pol me fotr ne razume,
pa kaj ti bojo tok prevelke cune iz štacune?
Mt me gleda, tko kukr da padu sm iz lune,
lejga nč se ne učiš, cele dneve si odzunej,
cela soba čist popisanga paperja.
Pa kr niso mogl vidt, da sm čist izven okvirja,
tud brez klaverja sm se znajdu, čist top,
pa če noben ne šteka, men je važn, da mam hip hop.