Solze so prekrile mi oči.
Ne sprašujte me “zakaj”, še zdaj boli.
Čakam, čakam dan,
ko začutim dlan,
zopet njeno dlan.
Še verjamem, da nekje diha zame
in pozna še to ime, ki zdrobilo je
kar gradila sva, za naju še zadnje upanje
nikdar ne umre.
Kakor strela z jasnega zgrmi,
tuj korak iz ulice me prebudi, a še vedno…
Čakam, čakam dan,
ko začutim dlan,
njeno toplo dlan.