Že dolgo, dolgo je zdaj od tega,
odkar sem te nazadnje videla.
Še vedno kar tako s sivo otožnostjo pomislim nate.
Če o naju knjigo napisali bi,
premalo črk je, da bi vedeli,
kako si imel me rad, kako sva se takrat v ljubezen skrila.
Če slutila bi midva lahko,
da te kmalu ob meni ne bo.
Malo, malo, mi je še hudo,
ker manjkaš mi tako,
da zaboli lahko še pregloboko.
Malo, malo, ne priznam si še,
enostavno nate spomnim se,
vsak trenutek mi pretežek je.
Če bil bi tukaj, ko zapade sneg,
ko listje z barvami očara svet,
pomlad bi v naju dveh ujela sončen smeh prav zagotovo.
Ko jutro me na silo prebudi,
ko se zavem, da tebe tu več ni …