Poletje me kliče,
v vetru tvoj glas
prišel je kot senca
čisto potiho in me vzel.
Predolgo so dnevi
bili brez srca,
brez tvojih objemov,
besed in refrenov,
ki pel si jih nekoč.
Kaj boš počel decembra?
Boš še tu, ko pade sneg,
ko nebo žari in vse se zdi,
da predaleč sva midva?
In če nikdar konca ni, še ostani,
ko jutro se zbudi, bom čakala te.
Poljubi me nežno
kot ptica nebo,
tam, kjer se obzorje
zliva v morje,
in zagori.
Kaj pa če greva nekam,
tja, kjer ni bil še nihče,
tam nekje na drugi strani sonca,
kjer sva ujela se?
Če nikdar konca ni, še ostani,
ko jutro se zbudi, bom čakala te,
nikdar konca ni, če ostaneš,
ko jutro se zbudi, bom čakala te.
Tam daleč stran od mesta,
daleč od oči ljudi,
bova našla se
in poletje spet pričarala v srce.
Ker nikdar konca ni, če ostaneš,
ko jutro se zbudi, bom čakala te,
nikdar konca ni, če ostaneš,
ko jutro se zbudi, bom čakala te.