Rekel si ne bo laži,
ne skrbi in bolečin,
jaz pa vem, da sem le njena senca.
Ona daje ti nebo in je tvoj bog
in ljubiš jo, jaz pa sem ti slepo vse verjela.
O, a veš, vse ti oprostim,
a, a zdaj pišem nov stih
in v njem nisi ti.
Ne sprašuj me, če kar sama zdaj živim,
veš, na tleh sem, a pokončno se držim.
Saj si hotel vse to, pojdi k njej in bodi z njo.
Ne zanima me, kako zdaj žal ti je,
meni vzemal si, a drugi dal vse.
Saj ne morem verjet, o, ne, ne, ne,
solze brišem v slovo, rojena, da mi je lepo.
Čas zaceli rane vse,
pozabim nate, ti pa ne,
zdaj pa misel name te prebuja.
Zaželiš si me nazaj,
pišeš pisma, če še kdaj,
bi želela si, da ponoviva.
O, a veš, vse ti oprostim,
a, zdaj obračam nov list,
na njem nisi ti.