En hud pesjan je živel,
se futral je z ljudmi,
z njih žup’co si je kuhal,
obral jih do kosti.
Enkrat pa en’ga najde,
ga hoče v lonec dat,
preveč je čudno dišal,
preveč je bil kosmat.
Kdo bil je ta kosmatež,
lahko ugane vsak.
Dihur je bil, kajneda!
Narobe, bil je vrag!
Pesjan čez kotel padu,
pa s kropom se polil,
vrag ga je brž oglodal,
pa žup’co vso popil.
Uči nas tale štor’ja,
da kjer sta vraga dva,
da tisti zmeraj zmaga,
k’ ‘ma več pesjanskega.