Skoraj teden je že odkar sem odšla
iz naše vasi sem dol.
Šola začela se je zares,
vstajam ob šestih in pol.
Internat je že star in v sobi še
s tremi dekleti živim.
Marta in Jana, obe sta iz morja,
a Špela z gorenjskih planin.
Mama tako je, kot rekla si mi,
da v začetku morda bo hudo.
Zdaj prvič odšla sem tak’ daleč od doma,
saj prej sploh ni časa bilo.
Pogrešam kmetijo, očeta in tebe
in malega Lukca vse bolj.
Veš tu ni nič njiv, ni našega sonca,
tu je le sivi beton.
Namesto ptic zbudi me motor,
namesto jutra srečam meglo.
In ves ta hrup, škripanje zavor,
kaj tišina je, tu sploh ne vedo.
Vsi ljudje hitijo,
v panje kjer živijo,
z obrazi obrnjenimi v tla,
nihče nikogar ne pozna.
Kako je doma, je Liska že strila,
nanjo mislim vsak dan.
V štali bo to zdaj prva sprememba,
odkar bika prodali smo lan’.
In Florjanov Joža mi je dejal,
ko odhajala sem na to pot,
naj pošljem naslov mu, češ da bo prišel,
v eni od prostih sobot.
Pozno je že, to pismo končujem,
počasi odpravim se spat.
Že zdavnaj zaspal je, s slikami doma,
v solzah, naš internat.