Kakor žitno polje moje je življenje,
sonce, veter, dež, viharji menjajo se dan na dan,
enkrat le žalost, drugič veselje,
piše knjigo moje duše, mojih sanj.
Tiste dni sva se na ulici spoznala,
simpatije se rodijo, le pogledi govore,
sladki poljubi, nežni dotiki,
a življenja pot odpelje te drugam.
Moje srce je pač cigan,
ne obljublja, ne ponuja, ne razdaja se zaman,
moje srce je pač cigan,
ne verjame, da objemi tvoji večni so pristan.
Ko prehodiš vse poti spoznaš resnico,
da edina sreča je, če res nekoga rad imaš,
a ponavadi je že prepozno,
saj poraze svoje si težko priznaš.
Izgubila sem te v večnih potovanjih
in ne vem, če me še čakaš, če ob drugi zdaj živiš,
v tvojem naročju bi zacvetela,
daj poišči me, če to si res želiš.