Ko se zjutraj prebudim,
pred spomini spet bežim,
a resnica tu ob meni je,
molče gleda me.
Ko se zjutraj prebudim,
o, kako si te želim,
še vedno v meni si.
Trga me, ker te življenje mi vzelo je,
a vem, da nad oblaki ti boš čakal me, čakal name.
Ugašam, plamen ne gori,
kot sveča v vetru, mene več ni,
kot sveča v vetru, zdaj več me ni.
Ne, živeti več ne znam,
ker jaz le zate trepetam,
v ogledalu sreče iščem te,
a zlomljeno je.
Ko me spet ubija čas,
kar zavpila bi na glas,
še vedno v meni si.
Trga me, ker te življenje mi vzelo je, …
Vsak dan si želim, da k tebi grem, da vzletim,
kot vihar mi daješ moč, da preživim,
le k tebi si želim,
le k tebi si želim …