Tvojo sem sliko našla,
malo bila je prašna,
čudno na njej sva izgledala.
Zdaj sem te poklicala,
da se ‘va mal’ smejala
zgodbi, ki sem jo slišala.
Dva pol’caja,
dva iz naš’ga kraja,
včeraj radovedno sta vprašala me,
ja, kakšna je to blamaža,
ta fotomontaža,
veš, podobna tisti si z naslovn’ce.
prisežem, dva pol’caja,
dva iz naš’ga kraja,
prav’ta, da sta vid’la dve pr’jat’l’ci,
ki s strehe dol visita,
se na glas smejita
kot da sta utrujeni.
Srajco si bom odpela,
v lička močno zardela,
z boki v ritmu migala.
Pol te bom poklicala,
da se ‘va spet smejala
zgodbi, ki sem jo slišala.