Skrita med štiri stene
sredi žalosti ledene
sama s sabo znova sem ostala.
Kakor angel brez peruti,
ki nebesa le še sluti,
jaz bom svoje sanje sanjala.
Zdaj me pusti v samoti
in ne hodi več nasproti
po neskončni trnovi mi poti.
In prijateljstva ob tebi
jaz ne zmorem, to še vedi,
pojdi že in več ne vračaj se.
Ne meči mi peska v oči,
ne govori mi po svoje,
da prijateljstvo lahko je,
kadar ljubiš, tega ni.
Ne meči mi peska v oči,
ne ponujaj sence tega,
kar sem do sedaj imela,
vzemi vse, to manj boli.
To pot premagaj sebe
kakor nekoč si mene
in mi povej z besedo eno.
Nočem teh vseh izbranih,
sladkih in zaigranih,
samo naravnost mi povej.