Jutro kot vsako drugo, nič se ne zgodi,
zobna ščetka in brisača, spanec mi diši.
Se tolažim, da vsak začetek je težak,
bo že bolje in pospešim svoj korak.
Pa me zdrami in omami moški mojih sanj,
saj ne ve, da on edini lepšat zna mi dan.
Vem, da enkrat mu bom rekla iz oči v oči,
da se rešim neprespanih vseh noči.
Ali misliš name kdaj zvečer,
ko narava zaspi, a v srcih je nemir?
Ali slišiš moj glas, ko zapreš oči,
samo ti, samo ti, samo ti?