Kdo je kriv, da sva izdala,
v kar verjela mlada sva?
Da si tujca sva postala,
kje norost je najina?
Nisva znala razumeti,
preponosen bil je jaz.
Če bi znala oprostiti,
bi premagala poraz, a veš?!
Sol na rano mi posipaš,
ko te vidim, še si v meni!
Mi spomine v sanjah slikaš,
prsti iščejo te v temi, a veš?!
Sol na rano mi posipaš,
krik srca me vleče k tebi!
Sanjam, da se me dotikaš,
zate molim, še si v meni
kot takrat,
ko pred slabim skril si me z objemi.
Kdo je kriv, da sva izdala
dom, kjer srečna sva bila?
Se za druge sva razdala,
izgubila pa midva, a veš?!
Sol na rano mi posipaš, …
Kje nebo je, kje pravica?
Sta na naju pozabila?
V prah zdrobila, kar gradila,
kar ljubila sva.
Sol na rano mi posipaš …
… ko si ljubil, hranil me z objemi!