Lahko izdava najin jaz,
ahko si mečeva v obraz
vse napake za nazaj.
Kdo je kriv, kdo imel je prav?
Lahko obrneva se stran,
po lažji poti vsak drugam,
kakor mnogi brez vesti
pokopali so strasti.
Za trenutek pogreni,
nora misel bit srca.
Ta trenutek popusti,
ko mi rečeš: »Zmoreva!«
Na koncu vse, vse prav se obrne!
Na koncu vse, vse dobro se vrne!
Na koncu vse, kar šteje, sva jaz in ti,
nisva navada, še vedno znava, še eno sva!
Počasi šla bova naprej,
počasi, boljša kakor prej.
S tabo vse preprosto je,
s tabo vse izide se.
Kdaj življenje pogreni.
Ni me strah, še tukaj si!
Vedno zame, za oba
s krili braniš bit srca!
Na koncu vse, vse prav se obrne …
… nisva navada, še vedno znava, še ljubiva!