Spominjam se poletja,
ko prvič sama sva bila.
Rekla si mi nežno:
˝Za vedno tvoja bom vsa.˝
Ko poletje je minilo,
z njim odšla si ti,
drugemu srce za tebe zdaj gori.
Kje si ti?
Sonce že zahaja,
v tišini se sprašujem: “Kje si ti?”
Najina obala
spominja me na srečne dni.
Tisočkrat sem že poskušal,
da pozabil bi,
a zaman solzne moje so oči.
Kje si ti?
Vrni se, saj ti si moja morska vila,
val morja naj spomni name te.
In takrat, ko se spomniš name,
vedi, da živim le zate,
prosim, pridi spet domov.
Zaman so te besede,
moje vse pretveze in laži.
Glej, sonce v zatonu
o tebi in o sreči govori.
Mnogo spraznil sem kozarcev,
da pobegnil bi,
od resnice, ki tako zelo boli,
a tebe ni.