Ko odpravljam se na pot v družbi drugih mož,
vem, da spet zapuščam te, dragi Portorož.
Že svetilnik sveti nam skozi dolgo noč,
v daljne tuje kraje
veter ladji daje
zopet novo moč.
Ko na licu naskrivaj solza utrne se,
nehote mi spet spomin k tebi vrne se.
Morje ladjo v svoj objem že vklenilo je,
le srce se moje
z dneva v dan sprašuje,
kdaj objamem te.
Slovenski mornar, ki pluje čez širna morja,
rad k tebi se vrača, obala domača.
Samo slovenski mornar bo čuval to naše morje,
izpolnil vse želje,
ko ladja pripelje
nazaj ga v pristan.
Slovenski mornar spet plove čez daljna morja,
da k tebi se vrača, ti zemlja domača.
Samo slovenski mornar nikdar te ne bo pozabil,
ostani za vedno
najlepša dežela
Slovenija.