Tu sem zdaj, mati, zemlja slovenska,
na tebi klečim, te poljubljam v pozdrav.
Zdaj prihrumi z dalj naj burja peklenska,
sem varen v naročju, spletenem iz trav.
Gledal bom brazde sveže zorane,
prisluhnil šepetu domačih gozdov,
očaran objemal zelene poljane,
presrečen, da vrnil sem se spet domov.
Zapel ti bom hvalnico, vzvišeno odo,
pil tvojo lepoto z očmi v solzah.
Tisočkrat srečen nad svojo usodo,
da rojen sem bil le v tvojih rokah.
Edina si, mati, ki ni me izdala,
sprejela me nežno z nasmehom v očeh,
name kakor zvezda si ti posijala
po temnih in dolgih, predolgih nočeh.
Tu sem zdaj, mati, zemlja slovenska,
na tebi klečim, te poljubljam v pozdrav.
Iskal sem te kakor oazo v puščavi,
od žeje po tebi sem bil izsušen
in ko sem zagledal te spet v daljavi,
sem vedel, resničnost si in ne le sen.
Premnoge so steze vodile do tebe,
številne so ceste vodile v svet,
preklel spet in spet prej bi samega sebe,
kakor da stopil nanje bi spet.