Mar pozabil si na dom,
kraj mladostnih srečnih dni,
tam, kjer morje se blesti
in zeleni gaj šumi?
Sestra čaka tam nate,
muči težko jo gorje,
joče mati za teboj
in nesrečni oče tvoj.
Kdo pretrgal je vezi,
da nas nič več ne poznaš?
Mar smo tujci tebi mi,
da besede nam ne daš?
Čuj me, dragi sinko moj,
zapuščen je domek tvoj.
Čuj njega glas,
oj, doma glas.
Pojdi z menoj!
A odkar si šel od nas,
sama žalost je doma,
razoran je moj obraz
in razguban od gorja.
Noč in dan trpi srce,
brez solza so že oči,
a pretežko je gorje,
kakor skala me teži.
A če prideš k nam nazaj,
sama radost bo doma
in naš dom bo kakor raj
in sijal bo do neba.
In naš dom bo kakor raj
in sijal bo do neba.
Dobrotni Bog, oh, daj nazaj
nam prejšnji raj!
Dobrotni Bog!
Dragi sinko, če prideš k nam nazaj,
doma bo radost in bo raj.