Mrak se že spušča, polno bo trušča,
ko bom spet odšel
v nočno življenje, tvoje trpljenje,
ko zjutraj bom prišel.
Vedno jeziš se, ko zjutraj se vračam,
jeziš se, kadar grem.
Kdaj se bom vrnil, hočem ti reči,
a nikoli res ne vem.
Če družba je dobra, dosti je smeha,
čas ustavi se.
Če slabe smo volje, družba zaspana,
k tebi vrnem se.
K tebi se stisnem in te poljubim,
ti se kar topiš,
nežno me božaš, vedno mi praviš,
da me takega želiš.
Ne jezi se, ko od doma grem,
ko zjutraj vrnem se,
saj vedno mi praviš,
tebi najljubši sem tak.
Ne jezi se, ko od doma grem,
saj veš, da ljubim te,
al’ družba je dobra,
dobre volje smo vsi.