Vsak večer odpluje barka moja
proti ognju sončnega zatona,
kot ljubimci njeni so valovi,
ki ji bela nedra božajo.
Veter, morski samotar iz juga,
nosi sanje daljnih oceanov,
jaz pa svojih sedem skorij kruha
v meni ljubem morju nalovim.
Morje, moje dobro morje, ki je v njem odsev neba,
lepše je od oceanov vsega širnega sveta.
Morje ni tako globoko, kot ljubezen je srca,
pa čeprav je ribič sit le kruha bridkega.
V svitu lune mreže so srebrne,
morje vdano sprejme jih, zagrne
in morda zagledam neko jutro
vsaj en biser v školjki iz globin.
Na obali modrega zaliva,
kjer se v starih oljkah sonce skriva,
rad nekoč živel bi v svojem domu
z deklico, ki sanje z njo delim.