Sled zrelih let videl sem zjutraj v zrcalu,
sive pramene v laseh, truden nasmeh.
Pa sem v trenutku spoznal, da bo prekmalu
čas za slovo in za zadnji pozdrav!
Kdo bo sadove požel, kdo v njih užival,
srečen ustvarjal tako, kot sem jaz sam?
Sin je od doma odšel, jaz pa sem upal,
da vrne se, da ne čakam zaman!
Oj, zemljica, kdo poskrbel bo za te
in sklanjal se k tebi vsak dan, kakor jaz?
Spočila se boš, saj morda pride čas
za mlade in pridne roke!