Ne štejem dni, ne štejem več noči.
So leta stekla, kam le čas beži.
Pomladni cvet počasi že veni,
a še moja, moja si.
Kot dobro vino sva midva,
najino pesem lastovka pozna.
Kakor prvič te poljubim pod lučmi,
ko mesto spi.
Ljubim, ljubiš, vse kar sva,
za lahko noč se stisneva,
in spomine napiševa, jočeva oba.
Ko vse mine, ko vse zbledi,
in ko se dva v eno spremeni,
čakaj me tam, kjer vse cveti,
čakaj name ti.
In če lahko bi eno željo imel,
nazaj bi leta, leta zavrtel,
gradila dom bi, kot sva ga nekoč,
čakala na poletno noč.