Sama sem v senci stala,
misli šle so mi nazaj.
Ko bi čas vrteti znala
tja v tisti srečni maj.
Zdaj le veter v laseh mi
stare zgodbe govori
in srce prepolno solz je,
ki bel kamen jih hladi.
Vem, do njega ni pošteno,
da do tebe grem skrivaj,
ne bilo bi mu vseeno,
saj njegova vsa sem zdaj.
In pod srcem že življenje
novo sonce spet rodi,
a v očeh se žalost riše,
saj pozabljen nisi ti.
Premalo je minilo let, da bi živela,
v nov objem tolažbo šla sem le iskat.
Premalo je minilo let, ni dogorela
še iskra znana, bil nekoč si ves moj svet.
Ko zapuščam kraj tišine,
kjer spomini ožive,
zarja riše čar lepote,
ko ta dan ugaša že.
Bele rože pozlati, ko
svet ovija ves spokoj.
Tam v duši pa ostal boš
za vse čase ljubi moj.